Anomalija Hervéja Le Tellierja je ena tistih knjig, ki te vrže iz tira. Že ko se začne, z istim letalom, ki pristane dvakrat, veš, da ne bo šlo za navaden roman. Zgodba te posrka vase, ker ne gre samo za znanstveno fantastiko, ampak je bolj psihološka: ukvarja se s tem, kdo smo mi kot ljudje, in kaj bi se zgodilo, če bi se srečali sami s sabo. Likov je veliko, kar sprva deluje zmedeno, a sčasoma začneš uživati v njihovi raznolikosti. So zanimivi, sploh morilec, ki težavo rešuje na kar najbolj brutalen način. Najbolj izpostavljena se mi zdi tema dvojnika, kako se vsak izmed likov spopade s tem, da ni več edinstven, in kaj to pomeni za njihov obstoj.
Slog je kompleksen, a hkrati tekoč, kar je dobro, ker bralca res vleče k branju. Konec se mi zdi malo preveč odprt – fino bi bilo vedeti, kaj se je zgodilo z vsemi temi liki. Ampak morda je ravno to čar te knjige: pušča te z mislijo, da je življenje samo po sebi ena velika anomalija.